Optična vlakna se kot medij za prenos podatkov z visoko pasovno širino in visoko varnostjo pogosto uporabljajo v različnih velikih in srednje velikih omrežjih. Zaradi visokih stroškov kablov in opreme se večina optičnih vlaken uporablja le za omrežno hrbtenico, torej za sistemsko ožičenje vertikalnih hrbteničnih podsistemov in podsistemov gradbenih gruč, za doseganje povezav med stavbami in etažami. Trenutno se uporabljajo tudi za horizontalne kablovske podsisteme, ki imajo visoke zahteve glede hitrosti prenosa in varnosti.
Razpon valovnih dolžin vidne svetlobe je 390-760nm (nanomikroni). Del, večji od 760 nm, je infrardeča svetloba, del, manjši od 390 nm, pa ultravijolična svetloba. Obstajajo tri vrste aplikacij v optičnih vlaknih: 85013001550.
Zaradi različnih hitrosti širjenja svetlobe v različnih snoveh, ko se svetloba oddaja iz ene snovi v drugo, pride do loma in odboja na meji med obema snovema. Poleg tega se kot lomljene svetlobe spreminja glede na kot vpadne svetlobe. Ko kot vpadne svetlobe doseže ali preseže določen kot, lomljena svetloba izgine in vsa vpadna svetloba se odbije nazaj, kar imenujemo popolni odboj svetlobe. Različne snovi imajo različne lomne kote za svetlobo iste valovne dolžine (tj. različne snovi imajo različne lomne količnike), ista snov pa ima tudi različne lomne kote za svetlobo različnih valovnih dolžin. Komunikacija z optičnimi vlakni je oblikovana na podlagi zgornjih principov.
Gola vlakna iz optičnih vlaken so na splošno razdeljena na tri plasti: osrednje stekleno jedro z visokim lomnim količnikom (s premerom jedra 50 ali 62,5) μ m) Srednja je obloga iz silicijevega stekla z nizkim lomnim količnikom (običajno 125 v premeru μ m) zunanja plast je ojačana prevleka s smolo.