Kabli iz optičnih vlaken so izdelani tako, da izpolnjujejo specifikacije optične, mehanske ali okoljske učinkovitosti. So komponente komunikacijskega kabla, ki kot prenosni medij uporabljajo eno ali več optičnih vlaken v zaščitnem ovoju in se lahko uporabljajo posamično ali v skupinah.
Glavne metode vključujejo stalne povezave, povezave v sili in aktivne povezave.
1. Stalna povezava z optičnimi vlakni (znana tudi kot talilna spojina):
Ta povezava vključuje taljenje in povezovanje priključnih točk dveh optičnih vlaken skupaj z uporabo metode praznjenja. Na splošno se uporablja za povezave na dolge razdalje, stalne ali poltrajne fiksne povezave. Njegova glavna značilnost je, da je slabljenje povezave najnižje med vsemi načini povezovanja, s tipičnimi vrednostmi v razponu od 0.01 do 0,03dB/točko. Toda pri povezovanju je za delovanje potrebna posebna oprema (varilni stroj) in strokovno osebje, prav tako je treba mesto povezave zaščititi s posebnim vsebnikom.
2. Zasilna povezava (znana tudi kot hladno taljenje):
Povezava v sili v glavnem vključuje uporabo mehanskih in kemičnih metod za pritrditev in povezovanje dveh optičnih vlaken. Glavna značilnost te metode je, da je povezava hitra in zanesljiva, s tipičnim slabljenjem 0.1-0.3dB/točko. Dolgotrajna uporaba priključne točke pa bo nestabilna, močno pa se bo povečalo tudi slabljenje, tako da bo nujno potrebna le v kratkem času.
3. Povezava dejavnosti:
Aktivna povezava je način povezovanja postaj na postaje ali postaj na optične kable s pomočjo različnih optičnih povezovalnih naprav (vtičev in vtičnic). Ta metoda je prilagodljiva, enostavna, priročna in zanesljiva ter se običajno uporablja pri ožičenju računalniškega omrežja v zgradbah. Njegovo tipično slabljenje je 1dB/spoj.

